Red sv. Jurija - Evropski red habsburško-lotarinške dinastije - St. Georgs‒Orden
SVN
DE
EN

Viteštvo nekoč in danes

Friderik III. Habsburški
Friderik III. Habsburški na turnirju

Friderik II. Celjski
Friderik II. Celjski na turnirju

Za viteza danes na splošno velja, da je to oklepljen konjenik, navadno oborožen s kopjem in mečem, ki je v srednjem veku služil svojemu gospodu, v zameno pa je dobil posestvo s podložniki za preživljanje in za nakup opreme. Ta je bila za tiste čase zelo draga, vsakdo si orožja in predvsem konja ni mogel privoščiti.

Za viteza evropskega srednjega veka bilo značilno trojno služenje. Služil je svojemu gospodu, krščanskemu Bogu, torej je bil Kristusov vojak, in izbrani dami.

Dr. Jožko Šavli v svoji knjigi Slovenija, podoba evropskega naroda (Humar 1995) pravi: »Viteštvo v srednjem veku, ki je povsem prevladovalo v družabnem življenju, je kljub nekaterim značilnostim še iz rimskega časa, imelo domače korenine. Tako je mogoče sklepati že iz samega slovenskega naziva »vitez«, ki ga imajo tudi drugi slovanski jeziki. Ta se po svojem pomenu povsem razlikuje od zahodnih (fevdalnih) nazivov, ki izhajajo iz osnovnega poimenovanja za konjenika ali za slugo. Slovenski naziv izhaja namreč iz starejše oblike »voltio«, ki je po razlagah slovenistov povezana z besedo »volja«. Torej je bil »voltio – vitez« že v starejšem obdobju človek, ki je bil po lastni volji poslušen svojemu gospodu. Po 11. stoletju, ko že prevlada zahodni, germanski tip fevdalnega reda, se tudi naš vitez poistoveti s konjenikom, ki nosi oklep, čelado, ščit in meč.

V družabnem življenju srednjeveškega viteštva je prevladovalo ljubezensko geslo »vrouwen dienst«, kar pomeni »služiti gospem«. Leta 1227 se je štajerski vitez Ulrik Liechtensteinski podal na pot iz Benetk proti Češki. Potoval je oblečen v kraljico Venero, boginjo ljubezni. Na dan 1. maja je prispel s svojim spremstvom do Vrat v Ziljski dolini, kjer so ga pričakali koroški vojvoda Bernard in njegovi vitezi, ki so mu v mogočnem zboru zagrmeli v pozdrav slovensko dobrodošlico »Buge waz primi, gralwa Venus!« ali kot bi danes rekli »Bog vas sprejmi, kraljeva Venera!«

V srednjem veku je bila družba, grobo gledano, razdeljena na tri sloje:

Vrste redov

  1. Verski:
    • Kontemplativni (strogo molitveni in ponotranjeni): Benediktinci, Cistercijani, Kartuzijani, Premonstratenci, Trapisti in Jezuiti. Te redove je Jožef II. razpustil leta 1784.
    • Mendikantski redovi, imenovani tudi uboštveni ali beraški: Manjši bratje (Frančiškani, Minoriti in Kapucinarji), Dominikanci, Lazaristi, Salezijanci.
  2. Vojaški redovi na verski osnovi:
    • Templarji: križarske vojne
    • Ivanovci ali Maltežani: križarske vojne in skrb za ranjene in bolne
    • Nemški viteški red ali križniki: skrb za ranjene in bolne
    • Lazaristi in še drugi manjši in manj pomembni redovi, danes so vsi v vlogi karitativnih del in pomoči bolnim.

Vitez ni mogel biti kdorkoli, bili so vojaška elita, ki je večinoma izhajala iz plemstva. S službovanjem gospodu so oblikovali svoj standard, svojo viteško kulturo. Vitez je nastal v času, ko je v 8. stoletju konjenica že sestavljala glavnino vojske. Iz vrst fevdnikov in vazalov je nastal viteški stan, svoj izvor pa ima v Franciji. Bodočega viteza so do 14. leta vzgajali na gradu kot paža. Grajska gospa ga je učila lepega obnašanja, grajski kaplan pa pisanja, branja in krščanskega nauka. S štirinajstim letom je paž postal oproda. Spremljal je viteza na lovu in v boju. Izučiti se je moral jahanja, plavanja, mečevanja, v rabi loka, igranju šaha in v pesnjenju oziroma pesništvu. Ko je oproda dopolnil 21 let, je prejel viteški udarec z mečem in postal vitez. Njegova glavna naloga je bila udeležba v vojni. Sicer pa so vitezi v mirnem času vadili uporabo orožja, tekmovali na turnirjih. Pozimi so igrali šah, pisali pesmi in vabili v goste trubadurje. Njihova domovanja so bili gradovi, osrednji prostor je bila viteška dvorana.

Pri uporabi orožja so vitezi vnesli novo prvino: kopja niso več metali na daljavo, temveč so ga podaljšali in ga uporabljali v neposrednem stiku z nasprotnikom, pa naj je šlo za pravo bojno polje ali za viteški turnir.

Vitez je moral biti zvest štirim opravilom:

V 11. stoletju se je v južni Franciji zaradi splošnega nasilja pojavilo gibanje t. i. božjega miru, ki ga je začela Cerkev. Od plemičev je zahtevala svečano prisego, uvedla blagoslov meča in ceremonialni povzdig viteza, da bi ustavili nasilje. Tako naj bi novi vitezi delovali kot zaščitniki Cerkve, vere in vseh nemočnih. S tem sta se ideja in delovanje viteštva kristjanizirala. Udeleženci križarskih vojn so kot vitezi v službi Boga postali del Kristusovega viteštva, ki je poudarjalo bojevanje v korist miru in časti. Pokristjanjeni vitez je verjel, da kdor bo umrl v Jeruzalemu oziroma v Sveti deželi, bo ob poslednji sodbi blizu Kristusu.

Križarske vojne niso nikoli uresničile svojega cilja. Še po tisoč letih v božjem kraljestvu ni miru. So pa prinesle tudi marsikaj koristnega. Okrepila se je trgovina, promet in izmenjava kulturnih dobrin. Evropa je spoznala nove dežele, ljudi in kulture, zanimive pridelke in proizvode. Zelo cenjene so bile naslednje nove dobrine: svila, žamet, preproge, sladkor, ogledala, orožje, steklo, barve in še marsikaj zanimivega. Evropa je dobila riž in južno sadje, razcvetela so se mesta ob obalah, kjer je potekala nova, živahnejša pomorska dejavnost. Meščanstvo je pridobivalo moč pri upravljanju države.

Vrednote in ideali so bili tisti, ki so vodili viteza, če je le bil iz pravega testa. V 12. in 13. stoletju so bile vera, upanje in usmiljenje bistvene vrednote; tudi pravičnost, previdnost, vzdržnost in moč. Poznali smo pa tudi takšne posameznike, ki teh idealov niso upoštevali in so celo lahko zlorabljali svojo moč. Takšne oborožence imenujemo kot roparske viteze, ki so v skozi romantične oči 19. stoletja postali znani po vsej Evropi. Pri nas je bil najbolj znamenit roparski vitez Erazem Predjamski, ki bi ga morali imenovati Jamski, ker je bil z gradu Jama, ki je eden naših najlepših gradov. Izjemen je prav zaradi svoje lege.

Viteštvo na Slovenskem je bilo sestavni del evropskega viteštva. Plemstvo iz naših krajev je bilo sestavni del evropskega plemstva. Tukaj so se rodili, delovali in bili pokopani. Umirali so seveda tudi na tujem, v vojnah, križarskih pohodih ali zaradi bolezni, toda pokopani so bili doma. Če pa je bilo to onemogočeno, so v domačo zemljo pokopali vsaj balzamirano srce v žari.

Drago Medved